Znamka Eichmüller označuje izdelke družinskega podjetja Richard Eichmüller E. K. s sedežem v Münchnu na Bavarskem v Nemčiji. Gre za družinsko urarsko podjetje, ki ga je leta 1950 ustanovil Richard Eichmüller starejši.
Zgodovina podjetja Richard Eichmüller E. K.
Podjetje je spočetka izdelovalo ure, urne mehanizme ter zaposlovalo 9 oseb, poslovanje podjetja je v naslednjih letih raslo in se je leta 1963 preselilo v novo tovarno ter zaposlovalo 60 oseb.
žepna ura Eichmüller
V letu 1990 je podjetje prevzel sin Richard Eichmüller ml., proizvodni program pa so razširili še na urne pasove, urarsko orodje, orodje za nakit in druge dodatke, ki so postali prevladujoči proizvodi.
Urarska znamka Eichmüller danes
Leta 2014 se je podjetje zadnjič selilo v nove proizvodne podjetje z več kot 1.500 m2 površin, ter proizvajajo danes nabor več kot 8.000 artiklov.
Podjetje je danes prepoznavno ime v nemški urarski industriji.
Na povezavi je v članku Skrivnosti žepnih ur (objava RTVSLO, 13.6.2021) opisana kratka zgodovina žepnih ur in predstavljena urarska zbirka Medobčinskega muzeja Kamnik ter posebni del zbirke, ki se nanaša na mostičke nemirk starih žepnih ur.
Na spodnji sliki je tipični čipkasto prebit in graviran mostiček nemirke kontinentalnega tipa špindel ure, iz prehoda iz 18. v 19. stoletje. Jekleni del nad osrednjim delom je kasnejšega nastanka.
Tehnološko gledano je mostiček držal in varoval nemirko v pravilnem položaju na mehanizmu ure. Nemirka sama je skrbela za točnost delovanja mehanizma. Ker pa so bile ure v tedanjih časih tudi drag, prestižni predmet, je bila zunanjost mehanizma, kljub temu da je bila sicer skrita očem, bogato dodelana in okrašena s strani rokodelcev. Pri nastanku enega mostička je tako praviloma sodelovalo več rokodelcev, v grobem je šla od urarja, preko graverja do pozlatarja.
Urni mostiček. Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen, vir: RTVSLO
Žepne ure so bile zaradi cene lahko kar draga naložba in skrbni lastniki so si prizadevali, da bi ure čim dlje služile namenu, jih popravljali in nekateri v želji po bolj točnem času tudi tehnološko posodabljali.
To je lahko privedlo do tega da so okrašeni mostički nemirk postali tehnološko odveč in so kot dragotina našli novo življenje v zbirkah okraskov ali kot del nakita. Tako so jih lahko postavili v okvir in obešali na steno, ali pa predelali v nakit, kot so ogrlice, obeske, broške, držala ključev.
Tehnološko posodabljanje špindel ur je nekje v drugi polovici 19. stoletja, z razmahom natančnih, cenovno dostopnih tovarniško izdelanih ur, izgubilo ekonomski in praktični smisel. Takrat so se stare žepne ure začele seliti iz dnevne rabe v urarske zbirke, tako da lahko njihovo lepoto še danes občudujemo.
Novica na povezavi RTVSLO kaže na dva problema, prvi je ta, da ‘doma’ ne prepoznamo vrednosti stolpnih ur in jih tako kot avtor članka opisujemo kot ‘odslužene’ predmete in drugi problem, ki je svojevrstno ropanje oz. izginjanje kulturne dediščine iz okolja katerega del so #stolpne_ure desetletja, stoletja bile.
Siromašenje dediščine, izguba vrednosti
Z odnašanjem predmetov iz okolja nastanka, se siromaši (kulturno) dediščino, s prenosom v novo okolje, v tujino, pa se izgublja dragocene podatke glede konteksta nastanka, načinov uporabe predmetov, izgubljamo pa tudi tehnično, urarsko znanje, ki ga mehanizmi hranijo in fizično predstavljajo.
Objavljamo video prispevek objavljen na Facebooku, ki kar dobro pokaže, kako zahtevno je po zunanjosti ločiti kakovostne ponaredke ur oz. ‘replike’ (pri nekaterih primerih).
Pri ponaredkih je potrebno upoštevati tudi motivacijo ponarejevalcev, ta pa je, da za vložek v ponarejeno uro iztržijo več, kot je bilo vloženo v vrednost originala, kar pa se, če v grobem povzamemo, doseže z uporabo:
nekakovostnih ali cenejših materialov
nekakovostnega orodja
površnim, nenatančnim delom,
zanemarjanje pozornosti do skritih detajlov in posebnosti,
ipd.
Večina ne-originalnih ur praviloma zniža vrednost ure tudi tako, da vgradi cenejše mehanizme. Ponaredki evropskih znamk imajo tako na primer kitajske ali japonske mehanizme, medtem ko imajo po naših izkušnjah lahko ‘replike’ tudi boljše, tudi švicarske mehanizme.
Kdaj nas mora skrbeti, da ne kupimo ponaredka
Po našem mnenju je vprašanje kakovosti oz. originalnosti primerno, ko ima predmet takšno ceno, ko si več ne želimo, da bi tak znesek podarili neznancu na ulici.
Sumljive so vse ponudbe, ki so občutno nižje od cen na trgu in kadar (hkrati) prodajalec poudarja kakovosti in lastnosti znamke oz. originalnega izdelka.
Poleg nakupa za osebno rabo, priporočamo preverjanje originalnosti kadar kupujemo kot naložbo ali za zbirko, saj ponaredka ne bi mogli tržiti naprej.
Pomembno je poznati predpise, na primer o carini, ki predpisuje, da se trgovanje (tudi nakup) s ponaredki kaznuje, blago pa zapleni in uniči.
Nekaj pokazateljev s katerimi lahko najdemo ponaredke ur
Če povzamemo, nam lahko pri vsakdanji oceni ponaredkov, ‘replik’*, pa tudi razločevanju cenejših in dražjih ur pomagajo naslednja izhodišča:
Kakovostna ura je prijetna za nošenje. Pri izdelovalcih ura je izbor materialov in dizajn za doseganje udobja kupca pomemben element. Ure, ki so pretežke, robate ali z ostrimi robovi, kažejo na podcenjevanje potreb kupca po udobju.
Kakovostna ura je estetsko privlačna s pozorno izdelanimi, dodelanimi detajli. Tudi tukaj se pokaže vrednost, ki ga izdelovalci ur dajejo v dizajn, tehnike in tehnologije dodelave površine ure.
Površina ohišja bo smiselno, enotno obdelana, elementi in razmerja bodo skladni. Pri kakovostnih izdelkih ni motečih robov, površine so obdelane, očiščene. Utori vijakov bodo intaktni, ravni, gladki.
Steklo ne bo bleščavo in barvno tonirano.
Luneta s časovnico, značilna za potapljaške ure se bo vrtela in to le v eno smer.
Številčnica bo imela jasno berljive in vidne oznake (z vseh strani), barva bo enotna in se ne bo luščila. Obarvani ali dotiskani elementi bodo kakovostnega enotnega izgleda, brez občutka, da gre za naknadne dodatke na številčnici.
Zapestnice ne bodo mlahave in mehanizem zapestnic ne bo zatikajoč in napor za odpenjanje bo minimalen.
V večini primerov pa dokončno presojo o kakovosti ali izvirnosti ur pokaže šele pregled mehanizma.
Pri pregledu si moramo za oceno izvirnosti skoraj vedno pomagati z lupo, pri mehanizmih celo mikroskopom.
Če pri večini dražjih velja večina zgornjih točk, to pravilo odpove pri t.i. unikatnih urah. Takrat je skoraj edina pomoč oziroma rešitev potrditev s strani proizvajalca.
Je replika ali kopija, ponaredek ali posnetek ure
Običajno se v neformalnem pogovoru, npr. na internetu, povprek in ne najbolj natančno uporablja pojme ‘ponaredek’, ‘posnetek’ in ‘replika’ za tiste izdelke za katere bi bilo bolj pravilna oznaka, da so ‘posnetek’ ali ‘ponaredek’ originala.
Pri tem gre ločiti, da ponaredki želijo prepričati kupca, da kupujejo original, ‘replika’ oz. bolj pravilno ‘posnetek’ (več o tem spodaj), pa kupca opozori, da ne gre za original ampak za – posnetek originala.
Prava replika ure bi bila namreč tista ura, ki bi bila: – izdelana z enakimi materiali, – z enakimi orodji, – po enakih postopkih in – v enaki kakovosti kot original.
Torej se prava replika oziroma kopija ne bi smela od originala v ničemer ločiti razen v časa nastanka.
Kar se v pogovoru ali v internetnih besedilih označuje kot ‘repliko’ je v večini primerov torej le posnetek zunanjega izgleda ure, kar je torej daleč od zgornje definicije prave replike in bi bila najbolj primerna oznaka takih ur, da so ‘posnetek’ zunanjosti originalnih ur.
Prvo pravilo: Ne izpostavljajte izdelka vlagi, če ta ni vodoodporen in redno servisiran!
Sodobne ure se pogosto pohvalijo z vodoodpornostjo. Kaj pa lastnost pomeni, kako vemo, ali je ura res vodoodporna?
Vodoodpornost v urah v grobem zagotavljajo: tehnološke lastnosti ohišja, tehnološke lastnosti rešitev za ročno upravljanje z mehanizmom, fizikalne in kemične lastnosti materialov, okolje v katerem se uporablja uro, ravnanje lastnika z uro.
Izdelovalec bo torej zagotovil, da zasnova ohišja in rešitve omogočajo odpornost ure, vzdrževanje pa zahteva redno menjavo tesnil, saj tesnila na zraku oksidirajo, se starajo in izgubijo lastnosti tesnjenja.
Uro za katero pričakujemo, da bo dobro tesnila, je potrebno redno servisirati in testirati tesnjenje.
Ker zahteva razvoj rešitev tudi nekaj denarnega vložka v razvoj in testiranje rešitev so ure, ki tesnijo, običajo ustrezno dražje.
Pozor: oznake tesnjenja običajno nosijo tudi ponaredki, saj ponarejevalcem še ta goljufija ne povzroča nobenega dodatnega zadržka. Ponaredki ne bodo tesnili tako dobro kot originali.
Proizvajalci se lahko odločijo kako kakovostno tesnenje bodo zagotavljali na svojih urah in zato ure označujejo s spodnjimi oznakami.
Pomen oznak glede vodoodpornosti
opis \ oznaka
Priporočljiva raba
3 ATM
30 m
5 ATM
50 m
10 ATM
100 m
20 ATM
200 m
50 ATM,
100 ATM
nošenje po dežju, umivanje rok
da
da
da
da
da
pomivanje, kuhinjska dela
da
da
da
da
da
tuširanje, brez direktne izpostavljenosti vodnega curka
ne
da
da
da
da
vodni športi, plavanje
ne
ne
da
da
da
potapljanje (na dah)
ne
ne
ne
da
da
profesionalno potapljanje
ne
ne
ne
ne
da
Priporočila za ravnanje
nikoli ne stiskajte gumbov ali nastavljajte preko krone, kadar je ura potopljena v vodi,
vedno nosite uro tako, da je krona ure zaprta,
redno menjajte tesnila. Tesnila s časom postanejo trda in porozna ter pričnejo prepuščati vlago,
če opazite vlago v notranjosti ohišja, npr. na steklu, to pomeni, da ura ne tesni več. Vlaga lahko pospeši procese korozije. V opisanem primeru priporočamo servisiranje izdelka.
Pri ocenjevanju starosti Omega žepnih ur je najbolj učinkovit način kontrola serijske številke. Serijska številka Omega bo vpisana z drobnimi številkami na hrbtni strani ohišja ali za starejše ure morda na notranji strani ohišja ali na mehanizmu. To bo številka (brez črk), dolga od 5 do 9 števk.
Serijska številka mehanizma
Za učinkovito ugotavljanje starosti se je pokazala serijska številka mehanizma, posebej ker marsikdaj ohišje ali ni originalno ali pa je je številka zavajajoča.
Pri tem je dobro upoštevati, da se serijska številka mehanizma lahko pojavlja na sprednji strani (pod številčnico, ali na zadnji strani, kjer je lažje vidna.
Na spletu je na voljo več pripomočkov za ugotavljanje starosti s pomočjo serijske številke, na primer:
Spletno orodje omogoča datiranje katere koli urnega mehanizma Omega med letoma 1895 do 2008.
Primer: Mehanizem na sliki ima serijsko številko 7.520.780, kar nastanek mehanizma postavi v leto (obdobje) okoli 1930. V konkretnem primeru pa ima ohišje vgravirano posvetilo, ki je brez Omega oznak in datirano v 1922, kar nam nakazuje, da je mehanizem mlajša zamenjava. V takih primerih oceno nastanka ure postavimo v obdobje 1920-30.
Preverite ponudbo žepnih ur Omega za prodajo
Med vintage žepnimi urami je skoraj vedno na voljo nekaj kosov žepnih ur Omega.
V letu 2019 smo na dražbi pridobili francosko portalno uro, ki je na kataloški fotografiji izgledala v razmeroma dobrem stanju.
Gre za relativno pogosti tip portalne ure, za katere značilna uporaba kakovostega lesa (palisandra) ali pa ebenoviniziranega lesa s pozlačenim kovinskim okrasjem (baze in kapitli stebričev, ter luneta). Mehanizem je običajno večdnevni, z funcijo bitja na pol in na polne ure, medeninasti deli pa spolirani v visokem sijaju, ki dopolnjujejo estetiko celotne ure.
Mehanizem firme JAPY FILS
Številčnica je skoraj brez izjeme kakovostni bel emajl z črno rimsko številčnico. Naš primerek mehanizma nosi žig priznane firme JAPY FILS z referencami na razstavo iz leta 1855 in medaljami v času 1844-1849, kar datira nastanek ure v čas okoli 1855-1860. Naš primerek številčnice krasiljo še kazalci tipa breguet. Ura je srednje velikosti in višina v obnovljeni različici znaša 46 cm.
Po prejemu smo hitro ugotovili zaskrbljujoče stanje, saj je bila ura izpostavljena vlagi, ocenili smo celo, da jo je prepredla plesen, vidne so bili tudi sledi insektov. Zaradi vlage in raztezanja lesa je od ohišja odstopilo nekaj lesenih kosov, največji majkajoči kos je bil pediment, ki pa je bil k sreči priložen. Ohišje je kazalo sledi poskusov popravil z modernimi metodami, poleg sledov lepljenja je bil prisoten potemnjen lak oziroma premaz.
Poškodbe ure zaradi vlage
Vlaga je povzročila oziroma pospešila korozijo vseh kovinskih delov. Pozlačeni deli so pridobili temno patino, rjavo oranžne patine, medenina je potemnela, železni deli pa so v delu močno korodirali, kar pripisujemo oceni, da je ura ležala položena na tleh, v kaki kleti.
Ugotavljajoč prvotno stanje smo našli nekaj bližnjic in poenostavitev prvotne delavnice. Površine na zadnji strani namreč niso bile kakovodstno izdelane. Bile so le grobo obrušene in nekakovostno premazane.
Postopek popravila ohišja ure
Pred pristopom k popravilu, smo na kosih podobnega lesa testirali nanašanje politure in obnovitvene nanose v barvani in brezbarvni polituri. Preizkusili smo tudi izdelavo in lepljenje z kožnim klejem. Testiranja so se po nekaj poskusih obnesla.
Sledilo je razstavljanje urnega ohišja, nekaj pozornosti je bilo potrebno pri odvijanju zarjavelih vijakov, kjer smo si vseeno pomagali z mazanjem z modernimi sredstvi, sledilo je čiščenje prahu z nekoliko vlažno krpo in tretiranje odprtin insektov in notranjih površin s profesionalnilm (modernim) fungicidom in insekticidom, ki smo ga prej preizkusili na manjšem delu (zadnjem stebričku).
Sledilo je odstranjevanje neidentificiranega potemnjenega premaza, nakar je nastopila rekonstrukcija manjkajočih delov.
Po odstranitvi premazov, smo se odločili, da obstoječega šelaka ne odstranimo v celoti, in sicer le toliko, da smo odstranili površinske poškodbe in globje raze. Grobe površine se je fino obrusilo in deloma zapolnilo poškodbe.
Sledilo je nanašanje barvanega šelaka za učinek ebenovine in brezbarvnega šelaka na intaziranih površinah. Postopek je z vmesnimi sušenji trajal več dni.
Zaključevanje obnove ohišja je zajemalo lepljenje odpadlih delov z pripravkom kožnega kleja ter manjše retuše.
Čiščenje kovinskih delov ohišja ure
Pri čiščenju kovinskih delov se je dobro obneslo sicer gospodinjsko čistilo, za odstranjevanje rje pa je bil potreben že specialni kemični pripravek. Po končanem postopku smo ocenili, da deli niso bistveno prizadeti in bodo lahko funkcionirali še vnaprej. Sledil je premaz za izpodrivanje vode, ki bo nekaj časa preprečeval morebitni nov zagon rjavenja.
S sestavljanjem osušenih delov ohišja smo zaključili obnovo oz. restavriranje urnega ohišja, sledilo pa je precej bolj zamudno čiščenje in delna rekonsstrukcija mehanizma, ki še traja.
Navodila so okvirna za zagon klasičnih ur s kukavico in švarcvaldskih ur.
Ta navodila NE VELJAJO za druge stenske ure.
VEDNO preverite za navodila ŠE PRI PRODAJALCU ali URARJU.
2. Uteži
Preverite če so v pakiranju prisotne uteži. Če uteži manjkajo, preverite ali jih je trgovec pozabil poslati.
3. Nihalo, dodatni deli
Preverite če so v pakiranju prisotni nihalo, krona (leseni okras vrha ohišja) in drugi dodatni deli ohišja.
4. Odprite ohišje ure
Preverite in odstranite morebitne zagozde v mehanizmu in material, ki je bil potreben za transport ure
preverite in odstranite material iz spirale gonga (običajno se vstavi papir med kladivce in gong, da ura ne zvoni, zaščiti se tudi podaljšek nihala da ne opleta).
5. Obesite uro
Uro obesite na nosilec z oglato kljuko (premer kljuke in globina sidranja v steno morata zdržati vsaj dvojno skupno težo ure z utežmi, preverite nosilnost kljuke pred obešanjem).
preverite, če je veriga za uteži nameščena na zobnik,
namestite nihalo in
namestite uteži na verigi.
6. Navijte uro
Uro navijete tako, da potegnete prosti konec verižice, dokler niso uteži v višini nihala. Priporočljivo je da pri tem podprete utež, v primeru da je kljuka na kateri visi ura nezanesljiva.
7. Poženite nihalo
Pri kukavicah in švarcvaldkah dvignemo nihalo okoli 30 stopinj od navpičnice. Nato prisluhnimo zvoku tiktakanja, ki mora zveneti `tik-tak-tik-tak´ (napačno je slišati kot ´tiktak-tiktak-tiktak´) in v primeru da ne tiktaka v redu, premaknemo ohišje nekoliko v levo ali desno dokler ne ujamemo pravega zvoka tiktakanja.
8. Nastavite čas
z vrtenjem kazalcev v smeri gibanja kazalcev (kazalcev ne vrtimo v nasprotni smeri).
9. Kaj storiti v primeru, da ura zvoni napačno
Pozor: postopanje je odvisno od tipa mehanizma in preverite za navodila pri prodajalcu. Za klasične švarcvaldske mehanizme ozirama šotarice velja navodilo, da se:
po zvonenju odstrani uteži (poslušamo katero uro odbije),
zavrti kazalce v smeri urinih kazalcev do ure, ki jo je ura odbila.
nato se namesti uteži nazaj,
zažene nihalo in
med tekom ure nastavi točen čas z vrtenjem kazalcev v smeri gibanja urinih kazalcev in sicer tako, da med zvonenjem s premikanji kazalcev počakamo. da ura odbije do konca
10. Umerjanje točnosti ure
Če ura prehiteva SPUSTIMO disk nihala. V primeru da zaostaja, DVIGNEMO disk nihala.
Iskanje
Podatki o podjetju
Urarna Bizjak d.o.o.
Gradišče 21, 1360 Vrhnika
Davčna št.: 56928530
v Sloveniji nismo zavezani za DDV
