Ime Jean-Antoine Lépine (1720-1814) je še danes prepoznavnih ime znamenitega urarja, ki je s svojimi izumi revolucionarno posegel v razvoj urarstva in predstavlja z imeni urarjev Le Roy, Berthoud, Breguet prispodobo za vrhunec francoskega urarstva na prehodu 18. v 19. stoletje.
Lepinov prispevek v razvoju vsakdanje mehanske ure je bil izum tankih (in lažjih) mehanizmov, kar je dosegel z selitvijo nemirke z vrha spodnje plošče (platine) v prostor med ploščama ter spremembo koncepta po katerem je kolesje urnega mehanizma pritrjeno na sprednjo ploščo s kleščicami in mostički in ne več s celo ploščo. Ta zasuk v zasnovi mehanizma je odprl pot in dal prostore novim izboljšavam in inovacijam, ki trajajo še danes.
Prvenstveno so se mehanizmi lepine uporabljali za žepne ure brez pokrova (ang. ‘open face’) in po zaslugi naštetih inovacij se vsi kasnejši mehanizmi ali take ure, ki uporabljajo koncept mostičkov in kleščic po izumitelju imenujejo ‘lepine’. V prispevkih bomo prikazali podobnosti in značilnosti glavnih tipov mehanizmov s to oznako.
Mehanizmi, ki jih označujemo z oznakama LEPINE II ali LEPINE DEMI-BREGUET oziroma pol-breguet, so se pojavili in izdelovali v obdobju 1825-1835. Tak tip mehanizmov so uporabljali že mnogi proizvajalci kot ‘generični’ mehanizem in ni posebej značilen za posamične izdelovalce.
Vir: NAWCC Message Board, nawcc.org,
Bistvene značilnosti kalibra lepine II
Mehanizem ima tri bistvene značilnosti; prva je ta da so pomolčki, oz. mostički nizki in usmerjeni prosti središču mehanizma, nadalje skoraj četrtina plošče (platine) pokriva shrambo pogonske vzmeti in zadnja značilnost je zaskočno kolo na zunanji strani omenjene shrambe, tako da je zaskočno kolesce prosto vidno. Minutno kolo je pod kleščicami.
Poleg teh značilnosti obstajajo različice v izvedbi kleščic, ki so lahko enonivojske ali dvonivojske, razlike so tudi v pozlati in izvedbe s poliranjem, pa tudi s komplikacijami, kot naprimer s sekundnim kazalcem in z repetirnim zvonenjem.
Primer kalibra z repetrinim zvonejem, ki je v osnovi Lepine II. Vir: ranfft.de
Primer mehanizma lepine II iz naše zbirke; pridobljeno v 2012.
Ferdinand Berthoud, je bil dvorni urar zadnjega predrevolucionarnega francoskega kralja Ludvika XVI. Ferdinand je bil rojen leta 1272 v današnji Švici, ki je tedaj spadala pod Prusijo v ugledni meščanski družini. Poleg Ferdinanda sta urarja postala še brata Jean-Henry (1710-1790) in Pierre (1717-?).
Ferdinand se je pri štirinajstih letih pričel učiti urarskega znanja pri svojem starejšem bratu Jean-Henriju in je zaključil pripravništvo v letu 1745 pri osemnajstih letih, nato pa se je preselil v Francijo v Pariz, kjer je nadaljeval izpopolnjevanje svojih urarskih znanj. V letu 1753 je pridobil mojstrski naziv, pričel pa je tudi pisati prispevke v znanstvene publikacije, ter v letu 1759 objavil svoje prvo znanstveno delo, ki so mu sledila tudi druga.
V tistih časih je med evropskimi silami potekalo tekmovanje po prevladi na področju pomorstva in izdelava natančnega pomorskega kronometra je bila ena od pomembnih etap v tem pogledu.
Natančni kronometri so bili izjemnega pomena pri določanju pozicije ladij, posebej z vojaškega vidika.
Revolucionarni kronometer H4
Vodilna rivala na tem področju sta bili Velika Britanija in Francija, zato ne čudi, da se je tudi Berthoud ukvaral s pomorskimi kronometri. Berthoud si je tako po kraljevem naročilu v naslednjih letih večkrat prizadeval skupaj z drugimi znanstveniki, da bi preučili revolucionarni kronometer H4, ki ga je izdelal angleški urar John Harrison, a so bili pri tem razmeroma neuspešni.
Harrison jim kronometra ni pokazal. Kljub temu se je Berthoudu obisk in srečevanja z angleškimi znanstveniki obrestoval in je bil 1764 sprejet v Kraljevo družbo v Londonu.
Z informacijami, ki jih je Berthoud kljub težavam uspel zbrati, je ob podpori francoske vlade razvil svoje različice pomorskih kronometrov, ki so uspešno prestale večmesečna testiranja. Na podlagi teh je bil Ferdinand leta 1770 s strani kralja in mornarice imenovan v naziv ‘Horologist-Mechanic’ z nalogo nadzora izdelave pomorskih kronometrov, ki so doživeli velik uspeh, njegovega dela pa ni omajala niti revolucija. V letu 1795 je postal član “Institut de France” in v 1804 prejel priznanje legije časti.
V času ko se je Berthoud ukvarjal z razvojem kronometra, je leta 1775 prepustil vodenje urarske delavnice svojemu nečaku Henryju Berthod-u. Delavnica je pod vostvom Henryja pričela izdelovati visokokakovostne in umetelno oblikovane ure. Žal je Henry umrl že leta 1783, ter je vodenje delavncie nasledil drugi nečak Pierre-Louis Berthoud (1754-1813), ter je delavnica obratovala do okoli 1807.
Dediščina Ferdinanda Berthouja
Ferdinand Berthoud je umrl 20.6.1807 v starosti 80 let, brez otrok. Žal je smrt prehitro dohitela tudi nečaka Louisa, ter so delo nadaljevala Louiseva sinova Jean-Louis Berthoud (1793-1880) in Charles-Auguste Berthoud (1798-1876), ki sta se specializirala za izdelavo morskih kronometrov ter je podjetje izdelovalo pomorske kronometre do leta 1876.
Kot ena od posledic vrhunskih izdelkov in slovesa Ferdinanda Berhouda, se je pokazala v tem, da so ponarejevalci kmalu pričeli svoje cenejše ure označevati z slovečim imenom Berthouda.
Ure z imenom Ferdinada Berthouda
Tako smo v Urarni Bizjak doslej že nekajkrat naleteli na starinske ure, ki so bile označene z imenom Ferdinada Berthouda. Čeprav je bila večina teh sicer nadpovprečne kakovosti, je ostalo vprašanje izvirnosti odprto.
Upoštevati je potrebno, da je bila navada označevanja cenenih ur z zvenečimi imeni priznanih urarjev z namenom zavajanja kupcev (posebej v deželah zunaj matične dežele pravega urarja) in trženja višje cene v začetku 19. stoletja precej razširjena. Zato je danes pri presoji glede avtorstva priporočljivo poznati življenjepis in delo urarja na katerega avtorstvo namiguje kakšen urarski izdelek.
Primer kakovostne potovalne ure z indikatorjem datuma, začetek 19 stoeltja, ki je označena z F(erdian)d Berthoud A PARIS. Poreklo pridobitve: Danska 2016.
Če povzamemo, vsako uro je možno popraviti oziroma restavrirati a cene popravil variirajo in je pri zneskih čez 100 EUR smiselno poiskati ponudbe za popravilo tudi zunaj svojega kraja.
Stroški menjav stekel na urah
Stroški menjave stekel, vzmeti so s pomočjo interneta praviloma sprejemljivo nizki, draga pa so tista popravila, ko mora urar izdelati iztrošen del, posebej če upoštevamo, da je urarjev, ki znajo še delati s stružnico res malo, preostali pa imajo obilje dela.
Ali je popravilo ur zmeraj smiselno
Popravil a vsako ceno ni smiselno izvajati. Ura, ki stoji, pa je sicer del zbirke v predalu, ne veliko izgubi na vrednosti in najdejo(mo) se tudi zbiralci, ki nas okoliščina, da ura ne teče, v zbirki prav nič ne moti.
Vir slike: RTVSLO
Iskanje
Podatki o podjetju
Urarna Bizjak d.o.o.
Gradišče 21, 1360 Vrhnika
Davčna št.: 56928530
v Sloveniji nismo zavezani za DDV
