Zavod za varstvo arhitekturne dediščine je na svojih straneh pred časom objavil zanimiv in bogato dokumentiran prispevek o stolpnih urah v Mariboru.
Vir: https://www.zvad.si/o-treh-urah/
Članek obravnava restavriranje zgodovinskih urnih mehanizmov na treh znamenitih stavbah v Mariboru v Sloveniji v okviru praznovanja 170-letnice Prve gimnazije. Nekdanji študent Aleš Lombergar deli zgodbo iz leta 1979, ko je izboljšal poškodovano številčnico ure, kar je vodilo do nedavne rekonstrukcije prvotnega dizajna iz leta 1873. Natančen proces restavriranja je vključeval preučevanje starih fotografij in razglednic. Gimnazijsko poslopje, neorenesančna palača, predstavlja izjemno arhitekturo. Lombergar in Gorazd Šifrer sta svoja prizadevanja razširila še na zvonik Stolnice, sledila je rekonstrukcija številčnic ure na mestni hiši Rotovž.
Projekt je prejel finančno podporo iz različnih virov, kar kaže na zavezanost ohranjanju kulturne dediščine. Sodobne rekonstrukcije uporabljajo trpežne materiale, kot je emajlirano kaljeno steklo, ki ohranjajo zgodovinsko estetiko in hkrati zagotavljajo dolgo življenjsko dobo. Pobuda je prejela pohvale župana in služi kot navdihujoč primer ohranjanja kulture.
Razvoj mehanizma ure je potekal od velikih kovanih hišnih mehanskih ur, preko prenosnih, žepnih vse do zapestne ure in je skozi zgodovino zahteval veliko raziskovanja in tehničnih izumov.
Zato imamo lahko v eni sami mali, danes običajno zapestni uri, združeno za več stoletij tehničnega znanja.
V prispevku je orisana zgodovina, razvoj in ključni prelomni dogodki v tehnološkem razvoju urnega mehanizma, z navedbo le nekaj najbolj prepoznavnih urarjev v zgodovini urarstva.
Savoneta, žepna ura s sprednjim pokrovom, vir: Wikipedia
Savoneta je poimenovanje za tip ure s pokrovom, ki ga odpremo s pritiskom na krono. Izraz izvira iz francosko ‘savonnette’, kar v prevodu pomeni kos mila, na kar naj bi tak tip žepne ure spominjal, čeprav bi lahko iskali podobnost tudi v tem, da je pokrov ohranjal notranjost ure čisto.
Posebnega slovenskega izraza za žepne ure s pokrovom nimamo, a se v domači govorici tovrstnim uram reče tudi ‘dopeldeker ura, dopeldekerca, dopeldekelca’, iz nemško Doppeldecker, Doppel -dvojno, Deckel -pokrov, ki nakazuje, da ima ura poleg zadnjega pokrova tudi sprednjega.
žepna ura Eichmüller, primer dvojne savonete
Full-hunter ura
Angleški izraz za savoneto je ‘full hunter’, kjer pridevnik ‘full’ napotuje na pokrov nad številčnico v smislu, da pokrov v celoti pokriva številčnico. Pojasnilo za samostalnik ‘hunter’ v tem izrazu je bolj komplicirano, saj naj bi izraz izviral iz načina uporabe tovrstnih ur med lovci na lisice, ki so lahko v eni roki držali uzde konja in z drugo roko pogledovali na žepno uro. Izraz ‘hunter’ v angleški terminologiji tako označuje tip mehanizma, v kateri je krona pri 3 (in sekundnik pri 6).
Dvojna savoneta
žepna ura Mount Royal, primer polsavonete
Z izrazom dvojna savoneta (double-hunter) se označuje žepne ure, kjer se s pritiskom na krono odpreta sprednji in zadnji pokrov.
Polsavneta
Polsavoneta označuje žepne ure, kjer je pokrov opremljen s steklcem, običajno manjšega premera, ki omoogča pogled na številčnico brez odpiranja pokrova.
Značilno polžasto oblikovano pogonski del ure. Vir: Wikipedia.
Ura čebularica
Čebularica običajno označuje starinski tip prenosne ure, ki ima pogon preko polžato oblikovanega stožca ter zaskočni mehanizem z nemirko in vretenom, ki je značilna za 17. in 18. stoletje.
Ure so bile tedaj še debele, a jih je bilo zaradi manjše dimenzije že možno prenašati (prevažati), zato je sopomenka tudi ‘potovalna ura‘, pa tudi ‘kočijaška ura‘.
Angleški oz. francoski izraz za tovrstne ure je ‘Verge-Fusee’, nemški izraz pa je ‘Spindel-Taschenuhr’ (Spindel – vreteno), ter iz neškega izraza tudi naš izraz ‘špindel ura, špindelca‘.
Ker je bila taka ura za takratniji čas čebulna ura zelo drag predmet, se jo je zaradi varnosti lahko nosilo na verižici okoli vratu in zaradi dodatne varnosti pred udarci še v dodatnem ohišju, ki je bilo pogosto tudi podloženo.
Debel mehanizem, dvojno okroglasto ohišje in plasti spominjalo na čebulne plasti, kar je dalo ime tipu ure.
Pomensko soroden izraz je tudi ‘oignon’ v francoščini, ki enko označuje prenosne ure med 16. in 18. stoletjem.
Na povezavi je v članku Skrivnosti žepnih ur (objava RTVSLO, 13.6.2021) opisana kratka zgodovina žepnih ur in predstavljena urarska zbirka Medobčinskega muzeja Kamnik ter posebni del zbirke, ki se nanaša na mostičke nemirk starih žepnih ur.
Na spodnji sliki je tipični čipkasto prebit in graviran mostiček nemirke kontinentalnega tipa špindel ure, iz prehoda iz 18. v 19. stoletje. Jekleni del nad osrednjim delom je kasnejšega nastanka.
Tehnološko gledano je mostiček držal in varoval nemirko v pravilnem položaju na mehanizmu ure. Nemirka sama je skrbela za točnost delovanja mehanizma. Ker pa so bile ure v tedanjih časih tudi drag, prestižni predmet, je bila zunanjost mehanizma, kljub temu da je bila sicer skrita očem, bogato dodelana in okrašena s strani rokodelcev. Pri nastanku enega mostička je tako praviloma sodelovalo več rokodelcev, v grobem je šla od urarja, preko graverja do pozlatarja.
Urni mostiček. Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen, vir: RTVSLO
Žepne ure so bile zaradi cene lahko kar draga naložba in skrbni lastniki so si prizadevali, da bi ure čim dlje služile namenu, jih popravljali in nekateri v želji po bolj točnem času tudi tehnološko posodabljali.
To je lahko privedlo do tega da so okrašeni mostički nemirk postali tehnološko odveč in so kot dragotina našli novo življenje v zbirkah okraskov ali kot del nakita. Tako so jih lahko postavili v okvir in obešali na steno, ali pa predelali v nakit, kot so ogrlice, obeske, broške, držala ključev.
Tehnološko posodabljanje špindel ur je nekje v drugi polovici 19. stoletja, z razmahom natančnih, cenovno dostopnih tovarniško izdelanih ur, izgubilo ekonomski in praktični smisel. Takrat so se stare žepne ure začele seliti iz dnevne rabe v urarske zbirke, tako da lahko njihovo lepoto še danes občudujemo.
Novica na povezavi RTVSLO kaže na dva problema, prvi je ta, da ‘doma’ ne prepoznamo vrednosti stolpnih ur in jih tako kot avtor članka opisujemo kot ‘odslužene’ predmete in drugi problem, ki je svojevrstno ropanje oz. izginjanje kulturne dediščine iz okolja katerega del so #stolpne_ure desetletja, stoletja bile.
Siromašenje dediščine, izguba vrednosti
Z odnašanjem predmetov iz okolja nastanka, se siromaši (kulturno) dediščino, s prenosom v novo okolje, v tujino, pa se izgublja dragocene podatke glede konteksta nastanka, načinov uporabe predmetov, izgubljamo pa tudi tehnično, urarsko znanje, ki ga mehanizmi hranijo in fizično predstavljajo.
Pri ocenjevanju starosti Omega žepnih ur je najbolj učinkovit način kontrola serijske številke. Serijska številka Omega bo vpisana z drobnimi številkami na hrbtni strani ohišja ali za starejše ure morda na notranji strani ohišja ali na mehanizmu. To bo številka (brez črk), dolga od 5 do 9 števk.
Serijska številka mehanizma
Za učinkovito ugotavljanje starosti se je pokazala serijska številka mehanizma, posebej ker marsikdaj ohišje ali ni originalno ali pa je je številka zavajajoča.
Pri tem je dobro upoštevati, da se serijska številka mehanizma lahko pojavlja na sprednji strani (pod številčnico, ali na zadnji strani, kjer je lažje vidna.
Na spletu je na voljo več pripomočkov za ugotavljanje starosti s pomočjo serijske številke, na primer:
Spletno orodje omogoča datiranje katere koli urnega mehanizma Omega med letoma 1895 do 2008.
Primer: Mehanizem na sliki ima serijsko številko 7.520.780, kar nastanek mehanizma postavi v leto (obdobje) okoli 1930. V konkretnem primeru pa ima ohišje vgravirano posvetilo, ki je brez Omega oznak in datirano v 1922, kar nam nakazuje, da je mehanizem mlajša zamenjava. V takih primerih oceno nastanka ure postavimo v obdobje 1920-30.
Preverite ponudbo žepnih ur Omega za prodajo
Med vintage žepnimi urami je skoraj vedno na voljo nekaj kosov žepnih ur Omega.
V letu 2019 smo na dražbi pridobili francosko portalno uro, ki je na kataloški fotografiji izgledala v razmeroma dobrem stanju.
Gre za relativno pogosti tip portalne ure, za katere značilna uporaba kakovostega lesa (palisandra) ali pa ebenoviniziranega lesa s pozlačenim kovinskim okrasjem (baze in kapitli stebričev, ter luneta). Mehanizem je običajno večdnevni, z funcijo bitja na pol in na polne ure, medeninasti deli pa spolirani v visokem sijaju, ki dopolnjujejo estetiko celotne ure.
Mehanizem firme JAPY FILS
Številčnica je skoraj brez izjeme kakovostni bel emajl z črno rimsko številčnico. Naš primerek mehanizma nosi žig priznane firme JAPY FILS z referencami na razstavo iz leta 1855 in medaljami v času 1844-1849, kar datira nastanek ure v čas okoli 1855-1860. Naš primerek številčnice krasiljo še kazalci tipa breguet. Ura je srednje velikosti in višina v obnovljeni različici znaša 46 cm.
Po prejemu smo hitro ugotovili zaskrbljujoče stanje, saj je bila ura izpostavljena vlagi, ocenili smo celo, da jo je prepredla plesen, vidne so bili tudi sledi insektov. Zaradi vlage in raztezanja lesa je od ohišja odstopilo nekaj lesenih kosov, največji majkajoči kos je bil pediment, ki pa je bil k sreči priložen. Ohišje je kazalo sledi poskusov popravil z modernimi metodami, poleg sledov lepljenja je bil prisoten potemnjen lak oziroma premaz.
Poškodbe ure zaradi vlage
Vlaga je povzročila oziroma pospešila korozijo vseh kovinskih delov. Pozlačeni deli so pridobili temno patino, rjavo oranžne patine, medenina je potemnela, železni deli pa so v delu močno korodirali, kar pripisujemo oceni, da je ura ležala položena na tleh, v kaki kleti.
Ugotavljajoč prvotno stanje smo našli nekaj bližnjic in poenostavitev prvotne delavnice. Površine na zadnji strani namreč niso bile kakovodstno izdelane. Bile so le grobo obrušene in nekakovostno premazane.
Postopek popravila ohišja ure
Pred pristopom k popravilu, smo na kosih podobnega lesa testirali nanašanje politure in obnovitvene nanose v barvani in brezbarvni polituri. Preizkusili smo tudi izdelavo in lepljenje z kožnim klejem. Testiranja so se po nekaj poskusih obnesla.
Sledilo je razstavljanje urnega ohišja, nekaj pozornosti je bilo potrebno pri odvijanju zarjavelih vijakov, kjer smo si vseeno pomagali z mazanjem z modernimi sredstvi, sledilo je čiščenje prahu z nekoliko vlažno krpo in tretiranje odprtin insektov in notranjih površin s profesionalnilm (modernim) fungicidom in insekticidom, ki smo ga prej preizkusili na manjšem delu (zadnjem stebričku).
Sledilo je odstranjevanje neidentificiranega potemnjenega premaza, nakar je nastopila rekonstrukcija manjkajočih delov.
Po odstranitvi premazov, smo se odločili, da obstoječega šelaka ne odstranimo v celoti, in sicer le toliko, da smo odstranili površinske poškodbe in globje raze. Grobe površine se je fino obrusilo in deloma zapolnilo poškodbe.
Sledilo je nanašanje barvanega šelaka za učinek ebenovine in brezbarvnega šelaka na intaziranih površinah. Postopek je z vmesnimi sušenji trajal več dni.
Zaključevanje obnove ohišja je zajemalo lepljenje odpadlih delov z pripravkom kožnega kleja ter manjše retuše.
Čiščenje kovinskih delov ohišja ure
Pri čiščenju kovinskih delov se je dobro obneslo sicer gospodinjsko čistilo, za odstranjevanje rje pa je bil potreben že specialni kemični pripravek. Po končanem postopku smo ocenili, da deli niso bistveno prizadeti in bodo lahko funkcionirali še vnaprej. Sledil je premaz za izpodrivanje vode, ki bo nekaj časa preprečeval morebitni nov zagon rjavenja.
S sestavljanjem osušenih delov ohišja smo zaključili obnovo oz. restavriranje urnega ohišja, sledilo pa je precej bolj zamudno čiščenje in delna rekonsstrukcija mehanizma, ki še traja.
Ime Jean-Antoine Lépine (1720-1814) je še danes prepoznavnih ime znamenitega urarja, ki je s svojimi izumi revolucionarno posegel v razvoj urarstva in predstavlja z imeni urarjev Le Roy, Berthoud, Breguet prispodobo za vrhunec francoskega urarstva na prehodu 18. v 19. stoletje.
Lepinov prispevek v razvoju vsakdanje mehanske ure je bil izum tankih (in lažjih) mehanizmov, kar je dosegel z selitvijo nemirke z vrha spodnje plošče (platine) v prostor med ploščama ter spremembo koncepta po katerem je kolesje urnega mehanizma pritrjeno na sprednjo ploščo s kleščicami in mostički in ne več s celo ploščo. Ta zasuk v zasnovi mehanizma je odprl pot in dal prostore novim izboljšavam in inovacijam, ki trajajo še danes.
Prvenstveno so se mehanizmi lepine uporabljali za žepne ure brez pokrova (ang. ‘open face’) in po zaslugi naštetih inovacij se vsi kasnejši mehanizmi ali take ure, ki uporabljajo koncept mostičkov in kleščic po izumitelju imenujejo ‘lepine’. V prispevkih bomo prikazali podobnosti in značilnosti glavnih tipov mehanizmov s to oznako.
Mehanizmi, ki jih označujemo z oznakama LEPINE II ali LEPINE DEMI-BREGUET oziroma pol-breguet, so se pojavili in izdelovali v obdobju 1825-1835. Tak tip mehanizmov so uporabljali že mnogi proizvajalci kot ‘generični’ mehanizem in ni posebej značilen za posamične izdelovalce.
Vir: NAWCC Message Board, nawcc.org,
Bistvene značilnosti kalibra lepine II
Mehanizem ima tri bistvene značilnosti; prva je ta da so pomolčki, oz. mostički nizki in usmerjeni prosti središču mehanizma, nadalje skoraj četrtina plošče (platine) pokriva shrambo pogonske vzmeti in zadnja značilnost je zaskočno kolo na zunanji strani omenjene shrambe, tako da je zaskočno kolesce prosto vidno. Minutno kolo je pod kleščicami.
Poleg teh značilnosti obstajajo različice v izvedbi kleščic, ki so lahko enonivojske ali dvonivojske, razlike so tudi v pozlati in izvedbe s poliranjem, pa tudi s komplikacijami, kot naprimer s sekundnim kazalcem in z repetirnim zvonenjem.
Primer kalibra z repetrinim zvonejem, ki je v osnovi Lepine II. Vir: ranfft.de
Primer mehanizma lepine II iz naše zbirke; pridobljeno v 2012.
Iskanje
Podatki o podjetju
Urarna Bizjak d.o.o.
Gradišče 21, 1360 Vrhnika
Davčna št.: 56928530
v Sloveniji nismo zavezani za DDV
